V soboto, 29. 11. 2014 smo se ob 10h zbrali na trgu pred cerkvijo v Dolnjem Logatcu in se odpravili v Cerknico. Od tamkajšnje cerkve smo se podali na pot. Kača Kaja in Akela sta nam med potjo pripovedovali zgodbo, kako je Mavgli prišel v džunglo. Starejši volčiči, ki smo zgodbo že poznali smo jima pri pripovedovanju pomagali, mladiči pa so le poslušali.
Nekje na sredini poti smo se ustavili in imeli malico. Nato smo se pripravili za obisk Skale posveta: ušesa in pesem in pa lepo vedenje je bilo zelo pomembno!
Na skali posveta je Akela sprejela v krdelo vse nove mladiče, ki so dobili okoli vratu mavglija. Zdaj ga morajo nositi na vsako volčje srečanje. Na koncu pa nam je Bagira ujela bika in z največjim veseljem smo ga poiskali. Najditelj je zaklical: "Ene sva krvi, jaz in ti!" Bika smo si pravično razdelili.
Naša pot se je nadaljevala in prišli smo na začetek jase, kjer je pisalo: "Območje cerkniških skavtov!" Malo smo se prestrašili, ko nam je Akela povedala, da smo na tujem ozemlju. In temu primerno se moramo vesti. Če bo do nas stopil kak tujec, moramo stopiti skupaj, kot eno krdelo.
Akela in kača Kaja sta nas naučili, kakšen je skavtski dvoboj, če bi slučajno prišlo do kakšnega nesporazuma. Nekaj časa smo vadili, nato pa sta nas Akela in Kaja naučili igro roverček. Predvsem mladiči so imeli še nekaj težav pri metanju rovrčka. Bolj ko bomo vadili, bolje nam bo šlo.
In kar naenkrat smo zaslišali glasen smeh...in nato dve čarovnici, ki sta prihajali h koči cerkniških skavtov. Volčiči smo stekli tja, da bi videli kaj se dogaja. Akela in Kaja sta nas pomirili. Čarovnici sta nam želeli skuhati kosilo. Vsak je moral dati en svoj las, da bo kosilo slajše. Med kuhanjem kosila smo pustili čarovnici sami, mi pa smo se igrali roverčka. Vsak volčič je kdaj pa kdaj pogledal, kaj čarovnici delata.
Kosilo je bilo zelo okusno. Iz las so nastali zelo dobri špageti z omako. Pojedli smo ves lonec. Čarovnici smo še poprosili, naj se z nami fotografirata, da bomo imeli dokaz, da smo ju videli. Nato sta odšli.
Nekaj časa za tem pa spet novo presenečenje! Bližali so se nam ... cerkniški skavti. Veliko jih je bilo, precej več kot nas. Volčiči smo želeli kar v napad, pa so nas stari volki zaustavili. Bili smo na njihovem ozemlju. Dogovorili smo se, da se bomo organizirano spopadli: en volčič iz Logatca proti volčiču iz Cerknice. Nato ena volkuljica iz Logatca proti volkuljici iz Cerknice. Izid je bil neodločen. Zato smo sklenili, da se bosta spopadli med seboj še obe Akeli. Z močnim glasom smo navijali za Akelo iz Logatca, skoraj tako glasno kot nasprotniki za Akelo iz Cerknice. In zmagala je naša Akela. :) Sledil je še en poseben boj: ena Kaja proti drugi Kaji. A ta boj je bil poseben: boj z očmi. Tu je zmagal Kaja iz Cerknice.
Ugotovili smo, da smo izenačeni. Dogovorili smo se, da logaški volčiči ostanemo na njihovem ozemlju. A samo, če bomo tudi mi kdaj gostili cerkniške volčiče v Logatcu. DOGOVORJENO!
Sledilo je nekaj spoznavnih iger in dvig zastave.
In ravno sredi malice so prišli Bandarlogi in vzeli zastave. Naredili smo načrt, kako bomo zasteve dobili nazaj. Bandarlogi so prišli nazaj in nam nagajali, a nazadnje smo le zmagali. Takrat je bila že tema, želodčki so bili lačni. Ob vročem ognju in nad žerjavico smo si spekli hrenovke.
Naš izlet se je bližal koncu. Za seboj smo pospravili, nato pa s svetilkami odšli na zbirno mesto v Cerknici, kjer so nas že čakali starši.
Volčiči in volkuljice