V Višnji Gori med drugimi prebivalci živijo tudi Klara Slamorezec, Jacinta Drnulja, Pavle Zaropotaj in zakonca Gobežel. Višnjegorci imajo radi čiste hiše, lepo obnašanje pri mizi in prijazni so do vsakogar, ki obišče njihovo mesto.
V petek zvečer pa so v Višnjo Goro prispeli volčiči iz krdela Rdeča roža. Spoznali so nekaj prebivalcev mesta, nato pa jim je K. Slamorezec povedala slavno zgodbo o višnjanskem slavnem polžu. Kasneje po večerji so Višnjanci prosili volčiče, za pomoč pri gradnji novih hiš, saj je pred njihovim prihodom mesto zasul snežni metež. Najprej so naredili načrte, kasneje pa so kar iz snega naredili ljubki dve hiši. Obe sta imeli pravo kuhinjo. Višnjanci so se odločili, da rade volje sprejmejo volčiče medse. Tako je vsak volčič dobil nov priimek: npr. Martin Višnjegorski.
Gradnja hiše se je kar zavlekla, tako so se Višnjegorci le še preoblekli, umili zobe, se ulegli v spalke in poslušali pripoved zgodbe za lahko noč (Kozlovska sodba v Višnji Gori).
Sobota zjutraj ... Višnjegorci so že navsezgodaj igrali jungle speed in ligretto ... Sledilo je razgibavanje, zajtrk in pa končno: DETEKTIVSKE IGRE! V zgodbi prejšnji večer smo izvedeli, da bo kozel Lisec odšel pred sodišče, ker si je želel pojesti sosedovo zelje. Zato moramo Višnjegorci razmigati možgančke, da bomo kasneje lahko rešili kozla.
Po kosilu smo se dobro oblekli in obuli in odšli v stari del mesta, kjer smo se na lastne oči prepričali, da je polžja hišica pripeta na steber z verigo, da je ne bi kdo ukradel. Pot nas je vodila po učni poti skozi gozd mimo gradu. V okolici gradu smo iskali našega kozla in sodnike ... Nismo jih našli. Pavle Zaropotaj jih je nazadnje le izsledil, a so bili daleč pred nami. ŠKODA, SAJ SMO ZAMUDILI NA RAZSODBO LISCA!
A nič zato. Odpravili smo se naprej na zasnežen travnik, kjer smo uživali v zimskih radostih.
Ko nam je bilo vsega dovolj, smo odšli proti domu, kjer smo slekli premočena oblačila in jih zamenjali s toplimi in svežimi. Sledila je okusna večerja: PALALALALAČINKE! :)
Po večerji, pa kot se spodobi, zabavni večer. Mlajši Višnjegorci so priredili igro "kangl′ca, kangl′ca", sledile pa so še druge zabavne igre, ob katerih smo se NASMEJALI!
Pred počitkom je sledil še drugi del zgodbe, v kateri smo izvedeli, da je kozel dobil majhno kazen: le udarce s palico po svoji senci, njegov lastnik Lukež Drnulja, pa je to moral gledati z zavezanimi očmi. ŠE SREČA!
Nedeljsko jutro nas je popeljajo v deževen dan. Pripravljali smo se na sv. mašo, igrali roverčka in se igrali igro: "ugani kdo?". Čas je bil tudi za pospravljanje svojih stvari in odhod domov.
Čas je hitro minil in bilo je super!
Skrivnostni metulj