Nekaj izsekov iz osrednje teme!
Nikoli ni pomislil, da so znamenja govorica, ki jo uporablja Najvišji, da nam pokaže, kaj moramo storiti.''Prisluhni svojemu srcu. Tvoje srce pozna vse stvari, kajti iz Duše sveta je prišlo in nekega dne se bo vanjo vrnilo.'' Preko znamenj, ki nam jih pošilja Bog, smo želeli odkriti, kakšna je naša pot, naloga v tem življenju. Z vsakim človekom ima Bog različno nalogo, ki mu jo pokaže preko znamenj. Znamenja so lahko talenti, besede prijatelja, besede sovražnika, dogodki,.. Pomembno je, da opazujemo znamenja in jih poiskusimo videti.
'' Škoda, da bo pozabil moje ime, si je mislil, večkrat bi mu ga bil moral ponoviti. Tako bi zmeraj, ko bi govoril o meni, vsakomur povedal, da sem Melkizedek, kralj Salema.'' Nato je malce v zadregi pogledal v nebo in rekel: ''Vem, da je to nečimrnost nad nečimrnostmi, kot ti sam praviš, o Gospod. A tudi stari kralj je lahko kdaj pa kdaj sam nase ponosen.'' – ne svoje slave, temveč božjo! Ni pomembno, da bodo poznali tvoje ime, ampak ime tistega, ki te je ustvaril. Vse talente, besede, situacije naj bodo usmerjene v božjo slavo.
''Prihodnost pripada Bogu, ki jo razkrije le v izrednih okoliščinah. In kako prerokujem dogodke prihodnosti? Z znamenji sedanjosti. Zakaj skrivnost je v sedanjosti. Če se ji posvetiš, jo lahko izboljšaš. In če izboljšaš sedanjost, bo boljša tudi tvoja prihodnost. Zaklad je torej pot, po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen.'' Pot je važnejša kot cilj!
Osrednja knjiga: Alkimist | Paulo Coelho
Pot v tednu!
Nedelja
Po skavtski nedeljski maši se nas je osem skavtov klana divji petelin odpravilo na potovalni tabor. S kolesi smo se najprej spustili po vrhniškem klancu. Zaradi prevelike vročine smo se na dnu klanca odpravili v senco ob izviru Močilnik, kjer smo jedli kosilo in imeli program.
Po počitku smo odkolesarili do našega prvega postanka, parka Tivoli. V bližnji pekarni in trafiki smo nakupili potrebno hrano. Pojedli smo malico in zatem odkolesarili do Medvod, kjer smo pri kmetu izprosili prenočišče. Spali smo na travniku zraven reke, v kateri smo prej še malo "zaplavali".
Ponedeljek
Okoli šeste ure nas je zbudil prijeten zvok budilke.Cilj tega dneva je bil romarsko središče Slovenije -Brezje. Tja smo prispeli v popoldanskih urah in se za nekaj ur ustalili v parku zraven Brezjanske cerkve. Tam smo si skuhali kosilo in nadaljevali ponedeljkov program. Okoli sedme ure smo se odpravili k sveti maši. Ker nas je dež ujel nepripravljene, smo si priskrbeli prenočišče pri nunah. Poleg postelj so nas počastile tudi z prijaznostjo in obilno večerjo. Po večerji smo imeli puščavo in še polnočni pogovor o nas. Ko se je noč nagibala že proti jutru smo odšli spat.
Torek
Zjutraj smo se naposled le zbudili, sicer bolj pozno, nekaj čez sedmo uro. Najprej smo pozajtrkovali (na račun prijaznih nun), v zameno smo jim pobrali dve vrsti fižola, špinačo, pokosili in pregrebli travo. Ker je bila ura že krepko opoldne smo bili primorani odpraviti se na pot (tukaj se je začela naša tradicija kolesarjenja ob najvišjih temperaturah dneva). Seveda nismo odšli brez sladke popotnice in nekaj evrov za sladoled od naših prijaznih gostiteljic nun. Okoli enih smo se odpravili na pot do Bleda. Po nekaj vzponih in spustih smo si privoščili zasluženo kopanje v Blejskem jezeru. Medtem smo zaužili tudi topli obrok. Popoldne nas je zaradi svojih obveznosti za pol dneva zapustila naša predraga voditeljica. Ker je naš večer spet popestril dež smo poiskali prenočišče. Našli smo ne samo prenočišče ampak tudi klanovce s katerimi smo si ga delili. Ker denarja za sladoled od nun še vedno nismo potrošili, smo se odločili da ga bomo porabili za pico. Pri večerji so nas počastili z svojo prisotnostjo naša pogrešana voditeljica, njen zaročenec in še dodaten udeleženec našega poletnega potovalnega tabora. Na njegovo žalost se nam je pridružil na težjem delu tabora. Po odlični večerji smo po programu odšli spat.
Sreda
Zbudili smo se okoli sedme ure. Zaradi "jutranjega kaljenja reda in miru" in seveda ker nismo želeli kolesariti v največji vročini smo hitro "spokali" na naš Podbrezjanski križev pot. Zaradi našega postanka pri trgovini je bilo naše kolesarjenje spet zelo vroče. Vročina in lakota sta nas premagali, tako da smo se odločili da odidemo na obisk v Britof k znancu ene od naših voditeljic. Po oskrbitvi z vsemi potrebnimi sestavinami in pripomočki smo skuhali in nato pojedli kosilo. Po kosilu smo zaradi gorenjske ljubeznivosti pobrali šila in kopita in se odšli kopat v bližnjo reko. Ker smo bili tako navdušeni nad kopanjem smo se komaj spravili ven, da bi nadaljevali pot do Kamnika. Do večera smo prišli (sicer z manjšimi zapleti in občasnimi težavami) pred cerkev v Kamniku, kjer smo tudi prenočili. Po zanimivi večerji in še kako z energijo napolnjenim programom smo utrujeni odšli spat.
Četrtek
Zbudili smo se okoli pol osmih. Najprej smo nakupili potrebno hrano za dva dneva, nato pa pozajtrkovali kar pred Hoferjem. Ko smo napolnili želodce z kruhom, pašteto in "fake" nutello smo odkolesarili že tradicionalno po vročini do bližine gondole na Veliko planino. V bližnjem gozdu smo si skuhali kosilo in še imeli nekaj programa. Ker nas je dež tokrat presenetil že malo prej kot ponavadi smo odhiteli do gondole, s katero smo se v dveh delih pripeljali na Veliko planino. Naša želja ni bila, da bi bili prepihani premočeni in še po večji možnosti, biti zadeti s strelo tako da smo si tokratno zatočišče našli v koči ob žičnici. Preživeli smo smejoč se večer. Ker smo bili zaspani smo popadali na naše nadomestne postelje in zaspali.
Petek
Nesrečo neprepihani, suhi, celi, zdravi a žal nenaspani smo se okoli pol sedme ure zbudili v gorsko jutro. Na programu tega dne je bil najprej zajtrk, za njim pa pol urno tiščanje kolesa v hrib, malo gorskega kolesarjenja in zatem prijeten spust do Podvolovjeka. Tam smo se hitro in tiho kot se da poskrili v gozd, da naši četniki ne bi videli prezgodaj. Tam smo imeli program, pojedli smo kosilo, igrali še nekaj družabnih iger, dokler ni bil čas da si spet najdemo zatočišče že pred lepo poznanim dežjem. Tam smo si pripravili večerjo in sestavili še nekaj načrtov za krajo zastavice kar pa je že druga zgodba.
Lp, Vztrajna sovica