Tako smo se stari volki odločili, da za en teden odpotujemo na rob Velikega jezera (Preserje) in se seznanimo z glavnimi junaki in njihovimi dogodivščinami.
Spoznali smo zgodbo Plemenolasca, kasneje Ostrorogega jelena. Vsak dan so otroci-mladci slišali del zgodbe, ki so jo pripovedovale voditeljice v koži koliščark: Skalna zvezda, Jezerna roža in Sinjeoka kodrolaska. Na obisk je prišel duhovni asistent v koži koliščarja Brkatega soma, ki je mladcem prinesel velik ulov, razložil pa jim je tudi pomen zgodb iz pripovedi koliščark v našem življenju. Za prazne želodčke pa je zelo dobro poskrbela koliščarka Temnolasa vrba.
Mladci so si vsak dan urili ročne spretnosti z izdelovanjem koliščarskih oblačil, mlinčkov iz lesa, postavljanjem svojega kolišča, izdelovanjem sulic in z izdelovanjem čolničkov iz orehovih lupinic (le te so odnesli domov in jih podarili tistemu, ki so ga kdaj užalili). Postavili smo tudi bivak, v katerem na veliko žalost mladcev nismo spali (zaradi obupnega vremena) in oglasno desko (pri tej smo si pomagali z vrvjo). Na začetku tedna je vsak mladec dobil tudi svoje novo ime, po katerem smo ga klicali ves čas. Ime so si sami izbrali po svojih najboljših lastnostih.
Imeli smo več izletov. Odpravili smo se v koliščarski muzej na Igu, kjer je otroke še posebej pritegnila dobro izdelana maketa koliščarjev. Odšli pa smo tudi na obisk h gospe Majdi, ki izdeluje različne stvari iz gline. Tudi mladci in odrasle koliščarke smo si po ogledu naredili vsak nekaj zase. Vsem zelo všeč je bil izlet čez sv. Ano do jezera, kjer smo si namočili nekateri samo noge, drugi pa kar celo telo. Pot nas je vodila tudi na Žalostno goro k sveti maši. Tu v cerkvi smo bili navdušeni nad kipci, ki jih je prav tako izdelala že omenjena gospa.
V tednu dni ni manjkalo iger, spoznavanja drug drugega in preživljanja nekaj časa v gozdičku, kjer so se mladci med seboj še bolj povezali.